Sistem centralne banke je pustil ljudi na cedilu. Ljudje so se v krizi zbali za svoje depozite v bankah in v začetku leta 1933 se je zgodil dolgotrajnejši naval na bančne prihranke. Roosevelt je zato razglasil bančni moratorij (Sank holiday’) in ustavil celotni državni bančni sistem za en teden.
Državljane je nagovoril, naj prenehajo dvigovati prihranke, in obenem uporabil krizna določila novosprejetega zakona `Emergency Banking Act’ (sprejetega 9. marca 1933) in spodbudil centralno banko, da je stoodstotno jamčila za vse bančne depozite. Ljudje so po koncu bančnega moratorija začeli množično vračati svoj denar v banke. 31.) Poseg državne avtoritete je torej preprečil implozijo bančnega sistema.
Kongres je leto kasneje, namesto da bi spremenil monetarni sistem v temeljih, ustanovil Federal Deposit Insurance Corporation (FDIC), ki naj bi jamčila za bančne depozite ter tako skrbela, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Gre za zavarovanje bank na račun davkoplačevalcev. Ta garancija je kasneje vedno znova reševala ameriški bančni sistem pred propadom. Leta 1935 je bil sprejet zakon o socialni varnosti (Social Security Act’).
Tega je prvi predlagal Thomas Paine, eden izmed očetov ameriške revolucije. Dogodile so se tudi spremembe v strukturi Fed. Stari odbor so razpustili ter ga zamenjali z odborom, v katerem je bilo 7 guvernerjev, ki jih je imenoval predsednik ZDA in ki so bili izvoljeni za dobo 14 let. Odbor je imenoval predsednike 12 regionalnih izpostav ter imel večjo moč nad rezervnimi zahtevami in tržnimi operacijami, prav tako pa so bile izpostave Fed sedaj dolžne izvajati politiko centralnega odbora.