Revmatoidni artritis že od nekdaj spremlja zmotno prepričanje, da je to le bolezen starejših, na primer starih mam, ki s kljuvajočimi koleni napovedujejo vremenske spremembe. V resnici bolezen, ki ima različne obraze, lahko prizadene tudi zelo mlade. Zato je morda za marsikoga presenetljiva ocena, da v svetu trpi za to boleznijo več kot 20 milijonov ljudi, v Evropi približno 3 milijoni, pri nas pa 16 tisoč oziroma en odstotek odraslega prebivalstva. Za drugimi oblikami več kot sto revmatičnih bolezni, kamor med drugimi sodijo osteoartroza, spondiloartritisi, s kristali povzročeni artritisi in preostale, pa jih zboleva še bistveno več, tja do približno 10 odstotkov odraslega prebivalstva.

Najpogostejša kronična sistemska vnetna napredujoča revmatična bolezen avtoimunske narave, kot je strokovno opisan revmatoidni artritis, lahko prizadene številne sklepe in tudi obsklepne dele. Revmatične bolezni se sicer v grobem delijo na dve skupini, na vnetne in nevnetne oziroma osteoartrozo. Na začetku se revmatoidni artritis najpogosteje kaže z bolečimi in oteklimi malimi sklepi rok, stopal, zapestja in komolcev, lahko pa vnetje zajame še druge sklepe, kot so kolena, kolki in gležnji ter mali sklepi prstov na nogi, manj pogosto hrbtenico. Kronično vnetje povzroči propadanje hrustanca in kosti. Prizadene lahko tudi obsklepne vezi, kar vse skupaj pripelje do značilne deformacije sklepov.

Če se ne zdravi, nastanejo nepopravljive okvare sklepov in invalidnost, posredno se poveča tudi umrljivost. Zmanjšana funkcionalna zmožnost se večinoma razvije v dveh letih po postavitvi diagnoze. Zdravniki menijo, da nezdravljena bolezen v treh letih od nastopa povzroči nepopravljivo škodo na sklepih, po desetih letih pa približno polovica bolnikov z revmatodinim artritisom ni sposobna opravljati svojega poklica in vsakdanjih del.